Narava = izvir priložnosti

Narava je naša najbogatejša učilnica. Čas, preživet v naravi, nikoli ne more biti stran vržen čas - če ne drugače že zaradi pozitivnega učinka na naše psihofizično telo.

"Gozd je prostor, kjer delamo v sozvočju z naravo gozda in naravo otrok. Vse bolj tudi spoznavamo, da učenje v naravi skriva v sebi nekaj več – našim otrokom ne omogoča samo doživljanja narave, ampak tudi pozitivno doživljanje samih sebe in svojih prijateljev. Otroci v gozdu ne krepijo samo znanj s področja narave, matematike, slovenščine, ampak vsak otrok na najboljši možni način razvija svoje individualne sposobnosti, cel razred se razvija kot skupina in krepi se socialna mreža. Nemir, nepozornost, občutek utesnjenosti, stres, tekmovalnost, pomanjkanje samozavesti, ki jih pri naših otrocih opažajo pedagoški delavci, se v naravi umaknejo ustvarjalnemu navdihu in sodelovanju." (Vir).

Narava mojega dela narekuje, da se v svojem razmišljanju osredotočam predvsem na otroke v predšolskem obdobju. Zanje je bolj, kot za preostalo populacijo, razvoj skozi gibanje neposredno povezan z razvojem tudi na vseh ostalih področjih. Dobro razvito fizično telo omogoča optimalen razvoj na kognitivnem, emocionalnem, socialnem in psihološkem delu.

Pa če se osredotočimo samo na možgane: naši učeči se možgani ob rojstvu še nimajo razvite končne mreže živčnih povezav. Le te se tvorijo ter med seboj povezujejo najbolj intenzivno v prvih letih življenja. Za to potrebujejo čim več čim bolj različnih in raznolikih dražljajev (izkustev) - skozi tisti del, ki je najbolj bistven za preživetje: čutila. To pomeni kontraste barv (nisem naklonjena zgolj črno-belemu kontrastu in osebno tudi dvomim, da se je Montessorijeva želela opredeliti zgolj za ta kontrast), različne vonjave, možnost raznolikega okušanja, vseh mogočih oblik stika s kožo (predvsem roke in noge) in seveda: zvoki.

Ko tem dognanjem (oziroma resnicam) dodamo še dejstvo, da so dobro delujoči možgani zgolj dobro 'predihani' možgani (dovolj kisika), lahko razumemo, kako pomembno je, da je otroku omogočeno čim več gibanja na prostem - če se le da, ne ob prometni cesti.

Skozi naravno gibanje v gozdu (tek, hoja, plezanje čez ovire, ipd.) otrok razvija lastne (gibalne) rešitve, s tem pa tudi podlago za razvoj kritičnega oziroma ustvarjalnega mišljenja.

Nestrukturirani materiali (med njimi prednjačijo naravni materiali: les, listje, volna, paličice, kamni, lubje, ...) zelo spodbujajo ustvarjalnost v igri, omogočajo optimalne pogoje za razvijanje domišljije ter pestrost doživljanja - ena sama vejica tekom ene igre v otrokovih očeh zamenja več vlog: najprej je metla, potem letalo, pa še orodje in čarobna palica, ...).

V predšolski vzgoji in izobraževanju strokovni delavci - upoštevajoč psihosocialne in gibalne zmožnosti otrok - omogočamo otrokom razvoj na področju matematike, gibanja, umetnosti, jezika, družbe in narave. Skozi igro v naravi zlahka povežemo vsa ta področja. Še zlasti potem, ko se vrnemo v igralnico in ustvarjamo iz pridobljenih zakladov v tematsko usmerjenih likovnih, in drugih aktivnostih.