ZGODNJI GOVORNI RAZVOJ IN DVOJEZIČNE DRUŽINE

Razvoj govora se pri malčkih začne še preden spregovorijo prvo besedo. Dojenček najprej govor razume šele kasneje ga uporablja. Prvi znaki razumevanja govora se kažejo v odzivanju otrok s pomočjo joka, vokalizacije, bebljanja in slučajnega posnemanja glasov brez razumevanja njihovega pomena.

Ljudje so mnogo let podcenjevali zmožnost razumevanja dojenčkov in malčkov, sedaj pa vemo, da otrok star od osem do deset mesecev, še preden govori prve besede, uporablja kretnje in geste, kar kaže na to, da govorjeno že razume. Večina otrok spregovori prvo besedo v starosti med dvanajstim in dvajsetim mesecem, med 1,3 in 2 leta pa uporablja nekje 50 besed.

Prve besede so si ne glede na kulturo in jezik zelo podobne in označujejo predvsem predmete, živali, družinske člane, ukaze, socialno rutino, delovanje telesa, hrano (Karmiloff in Karmiloff – Smith, 2001, v Marjanovič Umek in Fekonja, 2009). Kljub veliki podobnosti besednjaka pa je K. Nelson (1973,1974) ugotovil, da obstajata dve vrsti otrok, tisti, ki jih v zgodnjem starostnem obdobju zanimajo predvsem predmeti v njihovem okolju in so posledično v njihovem besednjaku prisotni številni samostalniki in tisti, ki so bolj senzibilni za socilanočustvene odnose in so v njihovem besednjaku pogostejše besede, ki označujejo te odnose npr. pa-pa, prosim, hvala (Marjanovič Umek in Fekonja, 2009).

Otroci začenjajo uporabljati svoje ime, kar je razumljeno kot pomemben dogodek v razvoju samega sebe. Ko to osvojijo, začenjajo uporabljati tudi imena prijateljev, hkrati pa še vedno posplošujejo; npr. terapevtska psička Lilu v vrtcu – posploševanje na podlagi emocij (centriranost mišljenja): dveletni otrok ob spoznavanju sveta vse živali imenuje po njej – domača mačka postane Lilu, prijateljev pes postane Lilu, pa tudi vse igrače, ki jih ima najraje). Osvajajo tudi druge besede, pretežno poimenujejo najprej predmete, šele potem sledijo glagoli, prislovi običajno pridejo na koncu. (Ilič, 2017).

Otroci se torej med seboj razlikujejo tako v hitrosti začetka rabe besed, kot tudi po besedah samih. Drugače pa je za otroke, ki se rodijo v dvojezično (ali več) družino. V takih družinah po navadi en starš govori dominantni jezik, torej jezik, ki ga govori večina okolice (v Sloveniji je to slovenščina), drug starš pa govori ne dominantni, manjšinski jezik. Veliko dvojezičnih družin se spopada s težavo učenja in otrokovo kasnejšo uporabo, po navadi ne dominantnega jezika. Razlogov za to je več, najpomembnejša pa sta potreba po rabi jezika in izpostavljenost otroka jeziku. Če otrok ugotovi, da zna starš, ki govori manjšinski jezik, tudi dominantni jezik, bo njegova potreba po uporabi ne dominantnega jezika izginila.

V začetnem razvoju govora otroka je zelo pomembna kvaliteta in kvantiteta jezikovnih izkušenj, torej koliko besed na dan otrok sliši, variabilnost besed, način govora, prav tako pa razvoj govora odvisen od priložnosti, ki jih je otrok deležen, da sodeluje v pogovoru (Hoff, 2017). Otrok naj bi bil manjšinskemu jeziku izpostavljen vsaj 30% vseh ur, ko je buden oz. 25 ur na teden.

Zelo pomembno je, da je otrok izpostavljen knjigam, pesmicam, risankam, igram in pogovorom v obeh jezikih. V nasprotnem primeru lahko pride do odpora pri učenju ne dominantnega jezika. Knjige imajo izjemno moč pri razvoju govora, zato je priporočljivo, da se otroku bere v manjšinskem jeziku vsaj 15 minut na dan. Eden izmed dobrih načinov kako ne dominantni jezik približati otrokom, je tudi poslušanje privlačnih melodij in pesmi, saj bo otrok sčasoma zraven mrmral besedilo. Razlogov za težave pri učenju je seveda več in se razlikujejo od otroka do otroka ter so odvisni od starosti. Ko so otroci starejši npr. velikokrat zavračajo govor v ne dominantnem jeziku, saj jih je sram pred sovrstniki (Beck, 2013).

Nekatere raziskave so pokazale, da otroci iz dvojezičnih družin zaostajajo v zgodnjem govornem razvoju za otroci iz enojezičnih družin v dominantnem jeziku (Hoff, 2017). Razlog za to je kvantitativna izpostavljenost enemu jeziku, saj bodo dvojezični otroci vedno izpostavljeni posameznemu jeziku v manjši meri, kot enojezični otroci. Ni pa nujno, da bo kvaliteta slabša. To ni presenetljivo, saj vemo, da je govorni razvoj v veliki meri odvisen od kvantitete jezikovnih izkušenj.

Viri:

• Beck, A. (2013). What to Do When Your Bilingual Child Won't Speak Your Language. Pridobljeno s: http://bilingualmonkeys.com/when-your-bilingual-child-wont-speak-your-language/ (28.11.2017).

• Hoff, E. (2017). Bilingual Development in Children of Immigrat Families. Child Development Perspectives. 0(0), 1-7.

• Marjanovič Umek, L. in Peklaj, U. (2009). Govorni razvoj dojenčka in malčka. V L. Marjanovič Umek in M. Zupančič (ur.), Razvojna psihologija (215-231). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete.

• Ilič, N. (2017). Apiterapija v vrtcu (13). Projektna dokumentacija.