Komentarji v zvezkih otroka

Tokrat sem se posvetila komunikaciji učitelj → učenec (to so tisti pisni komentarji učiteljic pod nalogami otroka v njegovih zvezkih).

Ta povratna informacija je formalen šolski pristop, ki smo ga lahko veseli. Zakaj?

Povratno informacijo v smislu vzgoje in izobraževanja opredeljujemo kot informacijo o tem, kako napredujemo v prizadevanjih, da bi dosegli cilj (osvojili znanje, veščino). Povratna informacija je tista, ki nam prikaže, kako dobro nam je (ali pa ni) nekaj uspelo.

Povratna informacija, ki jo učitelj posreduje učencu, sproža konstruktiven dialog. S pomočjo povratne informacije ima učenec možnost doseči cilje, ki si jih je zastavil. S povratno informacijo se v učencu praviloma spodbudi razmišljanje o vprašanju, kje je v tem trenutku na svoji poti do cilja in kaj mora še napraviti, da bo cilj dosegel.

Ko učitelj oceni opravljeno nalogo, učenca s povratno informacijo – med drugim – spodbudi k iskanju pomanjkljivosti ter mu ponudi možnost in način (pot) za njihovo odpravljanje. Povedano po domače: govorimo o konstruktivni kritiki. Konstruktivna kritika vključuje informacijo, kaj je potrebno popraviti. Slednje je še posebno pomembno, kadar govorimo o učencih prve triade, saj tako mladi ljudje nujno potrebujejo konkretna navodila in jasno vrednotenje (brez zavijanja v celofan, le-ta jih zgolj zmede), da lahko razvijajo samoocenjevanje ter spoznavajo, kaj se od njih pričakuje. To sta namreč dve neizbežno nujni sestavini razmišljanja, brez katerih ni napredka oziroma dosege cilja.

Primerna profesionalna povratna informacija, ki jo učitelj poda učencu:

1. je pravočasna in primerno pogosta. Vsekakor je neprimerno (in nepošteno), če učenec šele po številnih ponovitvah izve, da ni deloval pravilno.

2. je konkretna, specifična in uporabna. Te lastnosti jo naredijo konstruktivno.

3. vsebuje predlog, kako izboljšati oziroma kaj popraviti. Kritika (oziroma povratna informacija), ki ni konstruktivna, je verjetno odvečna, nepotrebna; taka lahko le negativno deluje na pozitivno samopodobo otroka).

4. je razumljiva, jasna in daje čutiti, kaj naj otrok doseže in zakaj.

Pedagoška psihologinja Ruth Butler (1987, 1988) je v svojih raziskavah prišla do zanimivih rezultatov: ugotovila je, da najbolj napredujejo učenci, ki kot povratno informacijo dobijo komentar ali nasvet. V primeru, da je povratna informacija zgolj ocena ali nagrada, napredujejo enako, kot tisti brez povratne informacije.

Prav tako pomembno dejstvo (Hattie, 2009): na učne dosežke učencev imajo največji vpliv povratne informacije, ki jih učitelj dobi od učencev (komunikacija učenec → učitelj). Ko učitelj ve, kaj učenci razumejo in znajo ter česa ne razumejo in jih ne pritegne – učenje (delo učencev) in poučevanje (delo učitelja) postaneta usklajena, kar v učni proces vnese največje uspehe. Največji uspehi tu so uspešni učenci.

Vir:

Holcar Brunauer, A.; Bizjak, C.; Borstner, M.; Cotič Pajntar, J.; Eržen, V.; Kerin, M.; Komljanc, N.; Kregar, S.; Margan, U.; Novak, L.; Rutar Ilc, Z.; Zajc, S.; Zore, N., 2017. Formativno spremljanje v podporo učenju, zvezek Povratna informacija. Zavod RS za šolstvo.