in s tango smo trije

Malo je otroških pravljic, ki se me res dotaknejo, ki v meni prebudijo naklonjenost do sveta in me opomnijo, kje je pravzaprav čista resničnost v življenju.

Ta je ena izmed teh knjig: In s Tango smo trije.

Čudovita zgodba je lepo izhodišče za zgoden pogovor o toleranci, o drugačnosti, ki nas bogati, če jo znamo prepoznati in jo razumeti.

Mala Tango in oba njena starša so pingvini, ki otrokom, pa tudi odraslim, lahko pomagajo pridobiti občutljivost razumevanja socialnega prostora in dogajanja v njem.

V teh dneh, ko pripravljam gradivo za psihosocialni vidik programov Terapija s pomočjo čebel in Api vrtec, naravnost uživam v prijazni prepletenosti resničnosti sveta narave v tej zgodbi in le še močneje začutim: učenje je ena izmed temeljnih dejavnosti psihičnega razvoja posameznika. Osebnostni razvoj namreč poteka vse življenje.

Pravljica ne govori o perečem problemu (sodobne) človeške družbe. Pravzaprav sploh ne govori o problemu. Govori o naravi družabnih bitij, o skupnosti, o družini, o raznolikosti. Ko v pravljici pridemo do zadnje pike, se prava zgodba pravzaprav šele začne - zbudi se zgodba v nas.

Vzemite to knjigo v roke!

Ker je pravljica obenem tudi povsem resnična zgodba, je kot taka lahko tudi priložnost za kvalitetno in poučno skupno preživljanje časa, morda kot uvod v dokumentarno oddajo o pingvinih, saj učinkovito motivira spoznavanje teh ptic 'v živo'. Prijetno je, ko se vsi skupaj učimo, se v tem in s tem povezujemo ter dovolimo empatiji, da cveti. Ko živiš s srcem, postanejo pravljice resnične zgodbe.