PROPOLIS, ZADELAVINA
Propolis - zdravilo ali hrana? Propolis je čebelji pridelek, a ga ne mažemo na kruh, torej ni hrana, pojemo ga v različnih predelanih oblikah, pa še vedno ni hrana, izvor besede 'propolis' je grški = obramba mesta, vendar ni orožje … ali pač? V ljudskem zdravilstvu in apiterapiji se ga uporablja za zdravljenje, pa vendar uradno ni zdravilo, kljub mnogim izvedenim znanstvenim študijam. Vse učinkovine sestavin propolisa še niso v celoti znane in pojasnjene.
Kljub poskusom znanstvenikom do danes ni uspelo najti učinkovitega nadomestila za propolis z enakim učinkom kot ga ima naravni propolis.
Apiterapija
Obširen terapevtski potencial propolisa so poznali že naši predniki. Znanstvene raziskave so potrdile, da je ta mešanica smole, balzama, eteričnih olj, mineralov, encimov, voska, flavonoidov in flavona prav čudežnega pomena, saj ima izjemen protivirusni, antibakterijski in protiglivični učinek. Propolis je pravzaprav naravni antibiotik.
Številne preiskave so pokazale, da je uporaba propolisa in njegovih sestavin izredno pomembna pri zdravljenju številnih bolezni, ki nastanejo kot posledica stresa in strupenih vplivov okolja, ki oslabijo imunski sistem. Propolis ima namreč izjemno širok spekter pozitivnih učinkov – deluje namreč antibakterijsko, protivirusno, protivnetno, anestetično, učinkovito ščiti pred nastankom glivičnih okužb in spodbuja delovanje imunskega sistema. Znano je, da preprečuje rast mikrobov, zavira osteogenetske procese, stimulira delovanje nekaterih encimov in obnavlja tkivo.
Celotna struktura propolisa ni natančno znana. Moč propolisa izvira iz njegove kompleksne sestavne, v kateri je kar 149 različnih organskih in 22 anorganskih snovi, v večini pa ga sestavljajo rastlinske smole, vosek, eterična olja in cvetni prah, v propolisu so našli še 60 različnih snovi od katerih so najbolj značilni flavoni, flavonoidi, različne organske kisline, aldehidi in druge. Propolis vsebuje tudi več vitaminov (B1, B2, B3, biotin) in aminokisline, ki so pomembne za delovanje imunskega sistema. Najpomembnejša sestavina propolisa so bioflavonoidi , ki jih sicer najdemo tudi v sadju in zelenjavi. Gre za naravna barvila, ki rastline ščitijo pred mikroorganizmi, v propolisu pa jih je skoraj 500-krat več kot na primer v pomarančah.
Lastnosti propolisa so odvisne od rastlin, na katerih so ga čebele nabirale, v katerem letnem času in na katerem območju. Geografsko poreklo propolisa je mogoče ugotoviti z analizo cvetnega prahu v njem in po barvi. Samo pridobivanje propolisa zelo otežuje pojav varoj oz. varoza (Meglič 2004).
Ogrevana stanovanja in prostori za druženje nam v hladnejšem obdobju dajejo zaščito, toploto naših bivališč pa znajo izkoristiti tudi virusi in bakterije. Ker ti največkrat zaidejo v usta in nos, je koristno, da si ta čas priskrbimo zaščito za dihalne poti in pri izbiri izhajamo iz narave.
Uporaba propolisa
Propolis že tisočletja ljudje uporabljamo za ohranjanje zdravja in zdravljenje. Sodobna apiterapija uporablja starodavna znanja skupaj s sodobnimi spoznanji. Za svetovanje pri uporabi tega čebeljega pridelka se lahko obrnemo na izkušene in šolane apiterapevte.
Propolis vse pogosteje uporabljajo pri biološkem načinu pridelovanja hrane za uničevanje rastlinskih zajedavcev in mrčesa. Uporabljajo ga tudi kot mazilo, ki rane nastale pri obrezovanju drevja varuje pred glivicami. Poleg tega, da propolis zažigajo kot kadilo, ga uporabljajo razredčenega v vodi tudi kot lak za zaščito lesa in za zaščito pred rjo na kovinah. Izdelovalci godal še danes uporabljajo za svoja glasbila lak na osnovi propolisa.
Čebelji primarni pridelek
To smolnato substanco čebele nabirajo iz rastlinskih popkov, lubja dreves in drugih rastlin. Zbrano smolasto snov predelajo s pomočjo encimov, ki jih vsebuje njihova slina, pri tem pa jo obogatijo z aktivnimi sestavinami iz cvetnega prahu. Propolis čebele uporabljajo za gradbeni material, poleg tega pa ima ta snov na vhodu v panj tudi zaščitno vlogo, saj ščiti čebeljo skupnost pred različnimi okužbami in glivičnimi boleznimi.
Čebele imajo svoje preizkušene navade o nabiranju surovine na rastlinah:
čebele nabirajo drevesne smole med 10. in 16. uro, če je tempratura zraka cca 20 °C,
smolo nabirajo posamezne starejše čebele, najdejavnejše pa so v brezpašnem obdobju,
nagon čebelje družine po pridelavi propolisa je večji spomladi, predvsem pa v drugi polovici avgusta, septembra in oktobra, ko si čebele kopičijo zalogo zadelavine za prezimovanje,
čebele najintenzivneje odlagajo zadelavino v notranjost panja po 16. uri. (Pušnik 2013)
Izvor imena
Beseda propolis je grškega izvora: pro in polis, 'pred mestom', 'obramba mesta'. V nekdanjih bivališčih so si čebele zgradile steno iz propolica pred vhodom v njihova gnezda. Po drugih virih lahko izvira beseda propolis iz latinščine: propoliso, zamazati, zagladiti. Slovenska beseda za propolis je zadelavina in prav ta izraz najbolje označuje pomen te snovi v panju.
Grki so propolis zaradi odlične sestave uporabljali za zdravljenje okužb z bakterijami in paraziti, Asirci so z njim razkuževali rane, Stari Egipčani pa so ga uporabljali za balzamiranje mumij. V drugi Svetovni vojni so mnogo vojnih ran oskrbeli prav s propolisom, njegova uporaba pa se je ohranila vse do danes.
Uporaba propolisa oz. zadelavine v čebeljem panju
Čebele s propolisom prevlečejo vso notranjost panja in si tako zagotavljajo zaščito pred vdorom virusov, bakterij in glivic, ki bi sicer lahko ogrozili zdravje in obstoj čebelje družine. Uporabljajo ga tudi za zadelovanje notranjih razpok in špranj, za popravilo satja, za obrambo in zaščito na vhodu v panj.
Propolis v zimskih mesecih varuje čebeljo družino pred mrazom in prepihom, z njim pa čebele premažejo tudi notranjost satnih celic, preden vanje matica zaleže jajčeca.
Propolis že 45 mio let čebelam pomaga ohranjati svojo vrsto. Za čebele je trden temelj zdravja, saj omogoča zdrav razvoj in življenje čebeljih družin v panjih.
Na pridelavo propolisa vplivajo različni dejavniki, ki izhajajo iz potreb čebelje družine po njegovi uporabi:
čebele ga potrebujejo za razkuževanje in utrditev voščenih celic ter voščenih pokrovčkov, za lepljenje premičnih delov v panju, glajenje raskavih površin, zapiranje rež in špranj, za propolizacijo oz. mumificiranje večjih mrtvih živali, ki jih ne morejo odstraniti iz panja;
s propolisom čebele učvrstijo satje in panj;
bolj ko je številna čebelja družina, toliko večja bo tudi pridelava propolisa;
nagon po nabiranju smol povečujejo špranje v panju, saj čebele ne marajo prepiha, s propolisom čebele zavarujejo panj pred mravljami in drugimi žuželkami;
čebele rade propolizirajo stene nad gnezdom oz. okrog gnezda.
Pred propolisom
Narava zna in ima učinkovite mehanizme za prilagoditev vremenskim razmeram. V zimskem obdobju narava počiva, sončne energije je manj. Da pričaka pomlad zdrava, se v zimskem času zaščiti. Drevesa se proti mikrobom, ki povzročajo bolezni, zavarujejo z izločanjem smol. Čebele so varovalni učinek smol znale še nadgraditi in iz nabranih rastlinskih smol izdelale zadelavino oz. propolis.
Pridelava zadelavine oz. propolisa
Propolis dokončno izdelajo čebele v svojem panju. Nabrano rastlinsko smolo z drevesnih brstov in popkov in pomešano z izločki svojih žlez čebele prinašajo v koških za cvetni prah v panj, tam jim ga z nožic odstranijo druge čebele, same pa pri tem skoraj popolnoma mirujejo. Čebele smolo prevzamejo in jo žvečijo, mešajo s slino in drugimi lastnimi sokovi ter iz mešanice z dodanim voskom, ki je izloček čebeljih voskovnih žlez, tako rastlinske smole postanejo lepljiva zadelavina, kot propolis imenujemo čebelarji. Čebele nam ne povedo svoje skrivne formule za dokončanje mešanice, kaj in koliko česa dodajo in v resnici propolis kot primarni čebelji pridelek ni propolisu povsem enak.
Tako kot se med in cvetni prah razlikujeta od panja do panja, se bodo razlikovale tudi zdravilne lastnosti propolisa od panja do panja, od čebelnjaka do čebelnjaka. Barva propolisa je od zelenorumene do temnorjave, odvisno od izvora in starosti. Pri višjih temperaturah je lepljiv, pri nizkih pa krhek ter se ob lomljenju drobi.
Propolisu pripisujejo zelo pomembno vlogo pri vzdrževanju higiene čebelje družine. Čebelar pridobiva propolis samo ob pomoči čebel. Pridobivanje propolisa na drug način preprosto ni mogoč (Meglič 2004).
Iz čebelarske prakse
Čebelarji se srečujemo s propolisom pri vsakem pregledu čebelje družine: lepi se na prste ali rokavice, na orodje in pripomočke, na svinčnik in papir, ko zapisujemo stanje družine. Taka pocasta reč je, vendar izredno lepo diši. Čebele s propolisom tako močno zacementirajo sate, da jih ob prvih spomladanskih pregledih zelo težko premaknemo. Pred zimo tako močno zadelajo vratca s propolisom, da smo čebelarji prisiljeni si pomagati z vsem mogočim orodjem in pripomočki, krepko otovorjeni s potrpežljivostjo.
Odpiranje panja in premikanje satja čebele razdraži, zato pogosto uresničijo izvor besede propolis (obramba mesta) z mnogimi piki, pravim taktičnim napadom in nič ne slišijo na to: 'saj vam nočem nič hudega, prijateljice moje'! Čebelji piki so pač stalnica pri jemanju čebeljih pridelkov in se jim je težko zares izogniti.
