- Nina Ilič
EKRAMS
Updated: Dec 12, 2022
Bilo je v marcu 2020, ko je bilo naše domovanje drugače organizirano, kot danes, pa tudi še na drugi lokaciji. Poleg pograda, na katerem je spala (in igrala in plezala in …) moja takrat 7-letna hčerka Eneja, sta stali omara in miza. Ali z drugimi besedami: njena najljubša pot za dostop na posteljo in z nje. Ker, če kdo še ne ve, na pograd je najbolje plezati iz mize na omaro in s te na posteljo. Absolutno.
Ne nehamo se igrati, ko se postaramo. Postaramo se, ko se nehamo igrati.
Tistega dne v marcu 2020 smo bili že cca. 10 dni doma. Covid-19 je preplavil Slovenijo, zaprl šole, aktiviral šolanje na daljavo in drastično omejil socialno življenje. Nov način preživljanja dni se je pri nas doma drastično odražal na višku energije. Eneji je počasno sestopanje s postelje postalo predolgočasno, prepočasno. Top ideja: iz postelje skočiš na omaro, s te potem na tla.
Kot vsaka mama sem skušala fascinantno idejo zatreti v kali s prepovedmi in turbo zanimivimi razlagami zanje. Eneja pa, kot vsaka hčerka, ne uboga čisto vedno čisto vsega. Ne vem, skozi katera vrata, ampak čisto potihem in sprva neslišno je takrat prišel tisti gospod Navdih, ki prižge ogenj v žilah, aktivira trenutek in sprosti vso tisto nabrano energijo. Medtem, ko sem v kuhinji kuhala kosilo, je Eneja vzela zalet, skočila iz pograda na omaro in … padla z omaro vred na tla tako, da jo je polna omara delno pokopala pod seboj. Kuhinjo so dosegli grozljivo glasen pok, srhljivo dolga tišina in potem krik, ki trga srce.
Ste kdaj doživeli trenutek, ki sproži v tebi zmogljivosti vseh vzporednih svetov, s katerimi premagaš svetlobno hitrost? No, jaz sem ga takrat. Ko sem se kasneje spomnila svojega prejšnjega početja in tekla preveriti situacijo v kuhinji, sem našla ugasnjen štedilnik in varno odstavljene lonce. Kdaj sem to naredila ne vem, kot tudi ne vem, kako sem se nenadoma znašla v sobi v pozi med omaro, ki sem jo dvignjeno podpirala z eno roko, in ležečo Enejo, ki sem jo mirila in pretipavala z drugo roko.
No, ko je Eneja počasi začela vstajati in sem začutila bolečino v roki, ki je podpirala omaro, je vesolje začenjalo postopoma ubirati počasnejši časovni utrip. Ko sem nato z njo v naročju v rokah držala pravkar pripravljeno mažo za njene velike temne zaplate podplutb in odrgnin, pa se je končno zazdelo, da s svetlobno hitrostjo dirja samo še moje srce.
»S čim me mažeš,« je vprašala med ihtenjem.
»Ne vem, pravzaprav. Vem, da te sestavine potrebuješ na koži,« sem odgovorila, »nima imena.«
»Aha. Mami, to je Ekrams. To je zdaj najina krema,« je odgovorila, »Ekrams se imenuje.«
Ne vem, odkod ji ideja za to ime. Verjetno je prišla v najino življenje od tam, kot ideja za sestavine zanjo.
Sanirali sva jo po celi strani telesa, ki jo je močno bolela in se je tudi takoj črno-modro razcvetela. Mazali sva 3 dni dvakrat na dan. Četrti dan skorajda ni bilo več vidnih sledi poškodbe. Na tisti strani. Ko si je precej bolj prizadeta stran telesa opomogla, je šele začutila bolečine na drugi strani telesa, tisti, ki je nisva negovali, ker ni bilo tako hudo. Tam so se podplutbe razcvetle s precejšnjim zamikom in manj. Te manjše poškodbe so potem brez nege potrebovale še ves teden, da so izginile. Ali z drugimi besedami: Ekrams učinkovito pomaga telesu.
EPILOG
Kot vsaka dobra stvar ima tudi najina maža svojo zgodbo. Z nekaterimi apiterapevti in api-pedagogi sem jo tekom let že delila, slednji so me v zadnjih tednih večkrat spodbudili, da jo delim širše. Naj vam pride prav. Uporabljajte jo z njenim imenom - Ekrams.
NPK apiterapevtka Nina Ilič
