Raziskave medu v Veliki Britaniji kažejo zaskrbljujoče rezultate

DNK analize medu dajejo vpogled v prehranjevalne navade čebel

Znanstveniki so z genskimi analizami medu odkrili, katere na katerih rastlinah so se opraševalci hranili na podeželju. Rezultate so primerjali s študijo iz leta 1952 in odkrili velike razlike v divjih cvetovih, ki so bili na voljo čebelam takrat in danes.

V petdesetih letih prejšnjega stoletja so čebele v glavnem nabirale cvetni prah in nektar iz bele detelje. Danes je bele detelje na travnikih mnogo manj, zato so čebele primorane iskati alternative v prehranjevanju. Med te alternative v prehranjevanju spadata predvsem oljna repica in žlezava nedotika.

Odkritja vzbujajo strah, da čebelam in drugim opraševalcem vse bolj primanjkuje kvalitetne raznolike prehrane, saj cvetoči travniki vse bolj izginjajo, na njihova mesta pa prihajajo polja in košene trate.

"Te velike spremembe smo videli v britanski pokrajini in čebele so nam to pokazale na svojih vzorcih medu," je za BBC News dejala dr. Natasha de Vere, vodja oddelka za zaščito in raziskave v Nacionalnem botaničnem vrtu v Walesu.

Povedala je še, da današnji kmetijski sistemi ne vsebujejo dovolj nektarja za opraševalce, saj so velik del habitata čebel trate, ki so 'nekakšna zelena puščava'. "Na teh pašnikih ni več ničesar, kar bi zares cvetelo, medtem ko so bili v 50. letih tudi ti predeli pašniki polni bele detelje ter cvetov drugih divjih rastlin."

Raziskovalci so analizirali na stotine vzorcev medu, ki so jih poslali čebelarji iz različnih koncev države na poziv oddaje BBC TV Gardeners 'World. Te so analizirali s pomočjo črtnega kodiranja DNK, kjer so v cvetnem prahu, ujetem v medu, prepoznani fragmenti rastlinske DNK.

Zgodovinska študija je preučevala tudi pelodna zrna v medu, kjer so bile s pregledom strukture cvetnega prahu pod mikroskopom identificirane različne rastline. Ugotovili so, da je bela detelja - najljubši vir nektarja za čebele leta 1952 - še vedno pomembna, vendar se uporablja veliko manj, saj je rastlina vse bolj redka. Namesto tega so čebele prešle na robidnice; oljna ogrščica, ki so jo začeli gojiti od šestdesetih let dalje; in žlezava nedotika, invazivna rastlina, ki se hitro širi po podeželju.

V zadnjih nekaj desetletjih se je britanska pokrajina močno spremenila. Okrepitev kmetijstva po drugi svetovni vojni je prinesla uničevanje žive meje in gozda, povečanje velikosti polj in gojenje novih pridelkov.

Oljno ogrščico so prvič pridelali konec šestdesetih let prejšnjega stoletja, v zadnjih letih pa se je proizvodnja močno povečala.

Tudi žlezava nedotika, invazivna rastlina, se je razrasla v pokrajini, zlasti ob rekah in obrobju. Ko čebele nabirajo nektar na žlezavi nedotiki, se v panj vrnejo z belim prahom, ki prekriva njihova telesa, zaradi česar jih imenujejo "čebele duhovi".

Priporočila iz raziskave vključujejo:

• zagotavljanje več površin živih meja iz cvetočih robidnic,

• zagotavljanje več travnikov, bogatih z divjimi cvetovi,

• opustitev travišč, na katerih prevladuje majhno število travnih vrst, kjer je malo cvetja za vzdrževanje opraševalcev,

• zagotavljanje bele detelje in drugega cvetja v tem življenjskem okolju bi izboljšalo vire nektarja za čebele in druge opraševalce.

Viri:

Prispevek je prevod članka, vir hrani uredništvo.

Študija je objavljena v reviji Communications Biology: Shifts in honeybee foraging reveal historical changes in floral resources. URL: https://www.nature.com/articles/s42003-020-01562-4. Pridobljeno 1.2.2021.