Kako čebele prezimujejo?

Zelo umirjeno prezimujejo, počivajo in čuvajo svoje moči za konec zime. Tako smo nekoč naredili tudi ljudje. Sedaj imamo luč in gretje noč in dan, pa moramo biti nenehno v pogonu. Čebele so ohranile svoje stare navade in ritem, ki ga je v čebelje čutenje in zaznavanje vdahnila narava. Naravni mehanizmi, ki uravnavajo rast in upad v razvojni dobi čebel, so zelo prefinjeno preprosti: na čebele učinkuje svetloba oz. dolžina dneva in temperatura v okolju.

Prezimljenje čebel se začne po naravnih zakonitostih s trenutkom, ko se začne številčnost čebel v panju zniževati. To se začne dogajati že v mesecu juliju, mesec avgust pa bistven za zagotovitev zimskih zalog hrane. Dovolj zdravih zimskih čebel in kvalitetna hrana sta pogoj za dobro zazimljenje in uspešen spomladanski razvoj čebeljih družin. Zato rečemo, da se novo čebelarsko leto ali drugače povedano, da se nova čebelarska sezona začne avgusta preteklega leta.

Ko na pragu zime zunanje temperature padejo pod 13 °C, takrat se čebelje družine zgnetejo v gruče. Ko so temperature pod 10 °C, čebele otrpnejo in so skoraj nepremične. Znotraj gruče lahko zdržijo tudi zelo nizke zunanje temperature, tudi okrog 40 stopinj minusa jim ne škodi. Človek bi navkljub udobju svojih toplih domovanj tega ne zmogel v nekajtedenskem obdobju, saj bi prišlo do izpada energentov, ki poganjajo našo tehniko.

Čebelja zimska gruča ima obliko jajca, znotraj gruče pa je votlina. Na obodu so čebele zelo tesno nagnetene druga k drugi in te čebele v bistvu vzdržujejo enakomerno temperaturo znotraj gruče. Čeprav je videti, kot bi bile čebele nepremične, se vendarle nenehno z nežnimi premiki pomikajo od znotraj navzven in obratno. Končno imajo čebele mir pred čebelarjem in njegovimi posegi v čebelje gnezdo.

V mrzlem zimskem obdobju, dokler so čebele formirane v gruči, porabijo zelo malo hrane. Tudi pri ljudeh velja enako, ob minimalnem gibanju je hrane hitro lahko preveč, samo za 'pametni biti' pa je ne porabijmo hudo veliko. Narava ima konec koncev še vedno veliko moč na človekom, pa naj to priznamo ali ne.

Ko čebele zaradi mraza ne zapuščajo gruče in ne izletajo ven iz panja, po malem pa se vendarle hranijo, lahko in morajo zdržati brez iztrebljanja. Čebele so namreč čiste kot pač je pravilo pri živalih in se ne iztrebljajo v svojem stanišču. Nekoč smo tudi ljudje opravljali potrebo zunaj hiše, zdaj pa imamo stranišča znotraj svojih hiš, kar sploh ni naravno.

Čebele lahko zelo dolgo zdržijo brez iztrebljanja oziroma čiščenja, vendar pod pogojem, da imajo v svojih zimskih zalogah dovolj kvalitetne hrane. Še medene zaloge niso vse v redu, manini medovi zelo oslabijo čebelja prebavila, zato je čebelarjeva skrb, da zazimi svoje čebele v redu in prav, sicer jih morda spomladi ne bo imel več. Samo na medu se med dela, če potegnemo iz stare čebelarske modrosti še podjetniško vzporednico, da se tudi na denarju denar dela.

V prvih toplih dneh odhajajoče zime imajo čebele čistilni izlet, kar pomeni, da se gredo ven iztrebljat. Čebelar lahko iz iztrebkov na žrelu ali po panju hitro diagnosticira zdravstvene težave, tako kot mamica pregleda onečedeno pleničko svojega deteca.

Čebele, ki so zazimljene na slabi in neprimerni hrani, imajo resne težave ob koncu zime. V debelem črevesu se nalagajo neprebavljivi ostanki, ki jih čebele ne morejo dolgo zadrževati v sebi, ker pride do driske, driska pa gre naglo in tekoče iz telesa kot pri človeku. Notranjost panja je lahko močno onesnažena, pa tudi posrano satje ni več primerno za nadaljno uporabo, ker je okuženo z virusi in bakterijami. Tako lahko tudi zelo preprosta bolezen kot je driska čebeljo družino pripelje na rob preživetja ali pa družina celo odmre.

Čebele ob nizkih temperaturah lahko pridejo le do hrane, ki se nahaja v neposredni bližini gruče, najlaže dostopna pa je hrana, ki so jo čebele uskladiščile prav nad gručo. V obdobju poletnega in jesenskega zaleganja je bila nanešena nad zalego v obliki medenih vencev, ki se pozno jeseni dotikajo ali celo povežejo med sati in nastane prava medena kapa, ki služi tudi kot odličen toplotni izolator.

Pomembno je, da pozimi čebel ne vznemirjamo, ker bi z vsakim nepremišljenim posegom naredili več škode kot koristi. Če se bo čebelja družina zaradi vznemirjanja pomaknila predaleč od hrane, bodo čebele zanesljivo umrle od lakote. Tudi vsako premikanje panja lahko povzroči, da bodo čebele na obodu gruče popadale na tla in tam pomrle, saj se zaradi otrplosti ne bodo zmožne vrniti v gručo.

Znanilec konca zime je čistilni izlet, prve spomladanske paše pa bodo v pomoč zimskim čebelam, da bodo pred svojim koncem gor spravile še nekaj novih čebeljih generacij.