Tastara gre na svoje ...

Pri čebelah je vse obrnjeno na glavo, tudi razmnoževanje je nekaj posebnega in drugačnega, celo socialna razmerja so zelo zelo drugačna od človekovih. Pri ljudeh je tako, da je tastara glavna do svojega konca, ko pride tamlada k hiši, je zato praviloma močno podložna tašči. Obstajajo, tako vsaj pravijo, tudi drugačna razmerja tašča – snaha. Zakaj smo se pa borile, ane, lahko rečejo tiste, ki so glavne!

Ljudje celo takole govorijo, predvsem moški del stvarstva: 'Babe in gnoj je treba čimprej skidat od hiše ...!' Ampak tukaj je govora že o drugačnih razmerjih.

Pri čebelah oziroma bolj konkretno pri maticah, pa je vse drugače. Čebele delavke imajo tudi besedo, a le takrat, ko jo neha imeti matica – premalo feromonov, premalo zalege, neprava zalega ... vse to so lahko razlogi, da je delavke ne marajo več, da stari onemogli matici sledi neizbežno preleganje, če je pametna (večinoma seveda je), pa pravočasno izroji iz panja z velikim deležem svojih podanic.

O preleganju matice enkrat drugič, ob drugačni priliki, zdaj je maj in čas razmnoževanja čebeljih družin z delitvijo, ki jo imenujemo rojenje. Razmnoževalna učinkovitost čebel je na najvišjem prebrisanem nivoju razmnoževalnih mehanizmov narave.

Čebele imajo možnost večnega obstanka, ker se družinski člani neprestano menjajo in to zelo na gosto. Čebele delavke se menjajo na štiri tedne do včasih celo možnih dvanajstih mesecev, dolžino pogojujejo potrebe čebelje družine glede na letne čase. Vsak dan se v čebelji družini zamenja vsaj 1 % čebel, vse se (razen matice) zamenjajo v cca štirih mesecih.

Generacijski čas matice (t.j. od oplojene jajčne celice do spolne zrelosti) traja največ en mesec. Je pa to zgolj biološka teorija, saj dinamiko zaporedja generacij določajo čebele delavke tako, da kot družina manipulirajo s plodnostjo matice in ritmom delitve družine, razmnoževanjem čebelje družine z rojenjem.

Troti živijo za vzdrževanje 'družinskega vzdušja' in en seks z matico tako rekoč v 'zaporednem grupaku', ne oplodi je le en sam trot ampak jih je mogoče preštevati na prste obeh rok skupaj in še več, vse njihovo življenje se odvije v dveh do štirih tednih, kratkoživi so skoraj kot večina čebel delavk. Uspešna oploditev matice pomeni smrt za trota, ker večina njegove oploditvene 'tehnike' ostane v matici.

Genska zaloga, genska identiteta v čebelji družini ostaja pod vladavino iste matice enaka. Strela v družinski genom udari z zamenjavo matice. V trenutku menjave matice nastopi postopna genska smrt prejšnje družine. Nova mlada matica nosi v sebi nove genske zasnove v svojih jajčnih celicah in vseživljenjski zalogi semenčic trotov, tistih seveda, ki so jo uspeli v tekmi z drugimi troti oploditi visoko na nebu. Tako gre to praviloma takrat, ko delavke pred razdelitvijo družine oziroma pred samim rojenjem vzgojijo novo matico in to je najpogostejši razmnoževalni način brez čebelarjevega posega. Tastara se umakne na svoje, tamlada pa prevzame vladarski fevd svoje matere, izrojena čebelja družina pa jo parlamentarno sprejme. Če bi je ne sprejela, bi mlada matica žalostno končala.

Razmnoževanje čebel in njihova spolnost zavzema posebno mesto med živalmi. Spolno razmnoževalno zmožnost ima le majhno število samic, ki živijo več let, troti pa le zelo kratko obdobje. Močno neuravnotežen je odnos med majhnim številom matic in velikim številom trotov. Matice so razmnoževalno pomembnejše in dragocenejše kot troti, ki so vir cenenih semenčic, čeprav jih posamezniki sproducirajo neznansko število. Nenavadno v odnosu na druge živalske vrste je tudi za čebele tipičen razmnoževalni ritem, saj se menjajo kratka in dolga obdobja med pojavom plodnih matic. Končno pa je pri čebelah še posebnost majhnega števila potomstva (matice, troti) in velikega števila neplodnih čebel delavk.

Čebelja družina je kot mesto, je neprekinjena enota v smislu naselbine s svojo geografsko lego in organizacijo kot enota neprekinjene poselitve. Čebelje družine bi lahko praznovale svoje lastne večstoletne ali mogoče celo tisočletne obletnice tako kot ljudje praznujejo obletnice nastanka mest: v zelo starih naselbinah ni več istih hič in cest, ni več nekdanjih prebivalcev, so pa naselbine poseljene v zgodovinski časovni razsežnosti.