Za med gre

Rop se dogaja povsod okrog nas, ropajo ljudje (drug drugega in druga zemeljska bitja) in ropajo tudi prislovično pridne in delovne čebele. Čebelji rop je v samem bistvu tudi čebelja paša, ropajo namreč pašne čebele roparice. Če v naravi ni hrane, če ni čebelje paše, jo čebele roparice popasejo iz zalog šibke ali bolne čebelje družine. Enako naredimo ljudje, celo naša država in ljudska dobrodelnost živi in deluje po takšnem principu.

Vendar, rop ni dober, ni prav po človeških zakonih. Čebelarski patent iz leta 1775 je bil za tiste čase izjemno moderen čebelarski zakon. Čebelarstvo se je oprostilo desetine, za prevoz na pašo se ni smela pobirati cestnina niti mostnina, čebelarstva so bila oproščena vsakega davka, podložniki so smeli čebelariti z neomejenim številom panjev, prepovedano je bilo moriti čebele drugih čebelarjev, tatvina čebel se je kaznovala kot hudodelstvo, gosposke so bile dolžne pomagati siromašnemu kmetu, da bo imel od čebelarskih šol obilno korist in da si bo vsak lahko oskrbel vsaj prvi panj ... Patentu je bila celo priložena Instrukcija za čebelarske mojstre za poučevanje čebelarjev.

Več kot očitno je, da se Slovenci v času ne spreminjamo – tudi danes je naravni sovražnik čebel (ali čebelarja) človek, čebelarji doživljamo čebelje pomore in tatvine čebel ter požige čebelnjakov, marsikdo je že takšna hudodelstva izkusil na lastni koži. Ja, ropanje čebel je obsojala že umna mamca Marija Terezija, v današnjih časih pa policija ne more roparjem učinkovito stopiti na rep.

Nekaznovano ropajo tudi čebele, vsaj skozi naše človeške oči. Čebele slabo branijo svoje domovanje in med v njem takrat, ko je čebelja družina brez matice ali matica ni dovolj 'matična', je že stara ali bolna in preprosto ne zalega več dovolj in ne izloča več dovolj svojega vonja, feromona. V številčno slabih čebeljih družinah je prav tako dejavnik ropanja matični feromon, ki ga premalo čebel ne more učinkovito razširjati do vhoda v panj, ker se tiščijo skupaj nekje daleč znotraj. Sprožilec ropanja je vonj, ki ga ni, zato čebele stražarke nimajo motiva za obrambo. Podobno je pri človeku, tistega, česar nima ali ne prepozna za svoje, pač ne brani in je lahka tarča družbeno priznanih ropanj ali običajnih hudodelcev.

Čebelji rop gre takole: cilj je ubiti matico, če je v panju, po običajnem poteku ropanja čebele roparice pritisnejo na panjski vhod, širši je, lažje je njihovo delo. Branilke tekajo po bradi panja, alarmirajo in skušajo roparice pregnati. Ko roparice vkorajo, se panjske čebele postavijo na bradi v položaj za ventilacijo zraka, ventilirajo, da bi povečale dotok feromona k vhodu v panj in tako okrepile obrambo. A če feromona ni, tudi njegovega dotoka ne more biti in posledično tudi obrambe čebeljega panja in čebelje družine v njem ne.

Osrednje dejanje in višek ropa je takrat, ko roparice najdejo matico in jo obkrožijo, jo stisnejo oz. zadušijo in jo pikajo. Feromona ni več, čebele svojega doma ne branijo več in pot do medenih zalog je široko odprta roparicam. Medeni sati po ropu ostanejo suhi kot poper, niti ene majčkene kapljice medu ni več slutiti v njih, roparice odnesejo vse.

Rop se zlahka nadaljuje v sosednje panje, gospodarska škoda čebelarju lahko naraste v višave, pa ne le temu, ki ima izropan čebelnjak brez čebel in brez medu, škoda se lahko prenaša v sosednje čebelnjake, ker je rop dejanje, ko gredo vsi na enega podobno kot pri človeku, čebele roparice iz drugih čebelnjakov pa žal lahko iz bolnih čebeljih družin v svoje domače zanesejo vse bolezni, ki so morda povzročile šibkost izropanih čebeljih družin. Sanitarke voščene vešče po naravni poti 'pospravijo' še okuženo satje in krog od rojstva do smrti prislovično nesmrtne čebelje družine je sklenjen.

Čebelji ali človeški rop se konča podobno v obeh primerih šele takrat, ko ni nikjer več mogoče nič več vzeti in si prilastiti s pravico močnejšega. Čebele so bile pač samo izredno pridne in so polnile svoje zaloge medu, vzele so tam, kjer je bilo sploh mogoče kaj dobiti v brezpašnem obdobju. Naredile so prav tisto, zaradi česar jih občudujemo in cenimo. Ljudje pa tudi v bistvu prenašamo od drugod k sebi, zavzamemo položaj (status) in potem smemo, ker lahko, ker pritiče po položaju – ne zato, ker ni, ampak zato, ker so dobrine kvalitativno in kvantitativno omejene, preprosto ni vsega za vse.

Vendar, rop je tudi dober, je prav po zakonih narave. Šibki izginejo, omejen prostor in omejene dobrine ostanejo močnim in zdravim organizmom, ki uspešno nadaljujejo vrsto. Z vidika evolucije gre tako.

Vedno pa je za rop odgovoren človek, naj si bo v primeru čebeljega ali človeškega ropa. Čebelar, ki ima šibke ali bolne družine, je zanj odgovoren v vseh pogledih, ker bi ga lahko preprečil tako, da bi pravočasno in sproti poskrbel za moč in zdravje svojih čebel.

Tudi v večini primerov človeških ropov bi lahko bil človek tisti, ki rop prepreči tako, da pravočasno in sproti preprečuje sprožilce in pogoje za ropanje, to je temeljna naloga države. Velja pa zanesljivo, da ropa ni mogoče preprečiti, ko se enkrat začne, saj svoje opravi že sama izkušnja ropa ter občutek superiornosti in moči, zato je vsaka naslednja vladajoča garnitura raje prej kot slej podobna prejšnji.