Moč sle po biti

Lanska čebelarska sezona je bila zaznamovana z izredno rojivostjo čebel. Mnogi čebelarji so rojivost izkoristili za širjenje čebelarstev s pravočasnim narejanjem mladih čebeljih družinic, morda tudi za vzrejo matic za potrebe lastnega čebelarstva. Večina teh narejencev in (ujetih) rojev je jesen in zimo še kar v redu prestalo, seveda ob ustreznem tretiranju proti varozi.

Ponovno se je izkazala računica, da je treba zazimiti eno na eno: na eno gospodarsko družino vsaj še eno rezervno čebeljo družino. Zdravljenje in hranjenje še enkrat toliko čebel kot bi jih čebelarstvo rabilo je seveda še enkrat dražje. Zatečeno stanje spomladanskega preživetja čebeljih družiun pa kaže na neuspešno borbo proti varojam, že četrto desetletje. Čebelarji se bomo vendar morali postaviti na lastne noge in sami odkriti in razviti sredstva in načine, kako svoje čebele zaščititi in ubraniti pred varojami. Boljša pot je preprečiti, najslabša pot je zdravljenje, v tem smislu je treba iskati in najti rešitve.

Značilno za varozo je, da 'spodseka' prav najmočnejše, najštevilčnejše čebelje družine, ki imajo veliko zalege in matice v njih zalegajo (pre)dolgo v jesen oz. zimo. Več ko je zalege, boljše boljše so možnosti za razmnoževanje varoj, to je razlog umiranja čebeljih družin preko zime. Prav zato je smiselno zregulirati protirojilne ukrepe na narejanje rezervnih družin in se naučiti predvideti vzroke rojenja.

Prezimljenje je bilo letos slabše tudi zaradi lanskih slabih prehranskih pogojev čebel, kar lahko razumemo s slabimi pašnimi razmerami. Tudi v obdobjih, ko so bile vremenske razmere ugodne za medenje, so medovite rastline slabše proizvajale medičino in paše niso bile zadostne. Čebele je bilo treba dohranjevati s sladkorjem kar večino poletja do zazimljenja. Sladkor pa pač ni med, med in cvetni prah pa je edina primerna hrana za čebele. Posledica je zmanjšana vitalnost čebeljih družin, ki kar vabi viruse in bakterije v napad. Kar niso opravile varoje, so dokončali virusi.

Proti ekstremnemu rojenju pa je seveda modro ukrepati pravočasno. Če v panju ni čebel, tudi medu ne bodo pridelale in bomo čebelarji zgolj ljubiteljski čebelarji, medu pa ne bomo imeli za prodajo vsaj za pokritje stroškov. Čebele postanejo požrešno brezno brez dna, čebelarji pa bedački, ki ne znajo čebelatiti. Veliki čebelarji se prav radi porogajo začetnikom, ki jim čebele sproti uhajajo na veje, medišča pa so še ob zadnjih pašah suha.

Ko so čebele v visokem rojilnem razpoloženju je najbolje ukrepati temeljito, razformirati čebeljo družino na tri ali štiri družinice, ki bodo zmožne vzrediti matice iz lastnega vzrejnega materiala. Rojenja, ko je enkrat v teku, ni več mogoče ustaviti, le zadržati za omejen čas s podiranjem matičnikov. Demariranje je še zadnji izhod v sili, je delitev čebelje družine, ki je popularen še posebej ob uporabi Snelgrove deske, o čemer bo napisanega kaj v prihodnosti.

Za tiste čebelarje, ki 'gredo na med', je rojenje problem, ki ga je treba obvladati. Veliko je veselje opazovati čebele, kako v hrumenju zapustijo panj in sedejo na prvo primerno vejo, v kratkih minutah formirajo roj in na čebelarju je odločitev, ali bo ogrebeni roj podaril kakšnemu začetniku in še njemu naredil veselje, ali ga bo raje obdržal zase. Rojenje je nastajanje življenja, nadaljevanje vrste, ohranitev kranjske sivke, ki pač to dela, roji – je prvinska sla po nadaljevanju rodu.

Vzrejevalci matic zagovarjajo stališče, da je razlog za rojenje matica, ki je starejša od enega leta. Morda je res tako, morda pa sploh ne, lanske izkušnje kažejo, da imajo čebele svoj prav ne glede na mlade matice. Če se jim roji, bodo rojile in pika. Če se čebelam ne roji, bo dobra tudi tri- ali štiriletna matica, ki je dovolj vitalna in ima še dovolj polno spermateko. Torej niso razlog prestare matice, mora biti še kaj drugega vmes in poleg.

Naslednji deležniki v čebelarstvu so izdelovalci panjev – ti bi zagovarjali širjenje prostora in nove panje, kar tudi drži, ne pa vedno. Rojiva družina bo rojila tudi ob idealnih prostorskih pogojih. Tudi starejši čebelarji nimajo vedno prav, ko svetujejo širjenje prostora, boljša izbira je odbira čebeljih družin, ki so glede na ostale v čebelnjaku manj rojive ob enakih prostorskih in delovnih pogojih. Seveda pa je na čebelarju, da bo čebelam zagotovil dovolj prostora glede na razvoj čebeljih družin, kar vključuje ev. prevešanje, dodajanje naklad in satnih osnov v gradnjo. Širjenje prostora v bistvu pomeni dodajanje praznih satov za zaleganje in dodajanje satnih osnov za gradnjo.

Dejansko so lahko ovira zaleženi sati s pretežno pokrito zalego v gnezdu. Torej velja, da rojilni nagon sproži večji delež pokrite zalege nasproti odkrite. Spremljevalni razlog deleža pokrite in odkrite zalege pa so tudi venci medu nad zalego. Vsega mora biti ravno prav, uravnovešeno, če so medeni venci v napoto matici za zaleganje, je to lahko problem. Vzporedni problem je lahko cvetni prah. Ko je cvetnega prahu v naravi v obilju, ga čebele natlačijo v celice satja ob gnezdu, polni sati s cvetnim prahom pa delujejo kot pregrada, gnezdo se ne more širiti, matica nima na voljo prostih celic za zaleganje.

Vse to – iztrošena matica, razmerje pokrite in odkrite zalege v škodo odkrite, preveč medu, preveč cvetnega prahu - utesnjuje čebelje gnezdo, ga blokira in povzroča rojenje. Čebele zaznajo viške kot končni razvojni cilj čebelje družine in odpremijo staro matico, da gre na svoje, izrojena čebelja družina pa se ob dobrih zalogah medu, cvetnega prahu in skoraj izleženih mladih čebelah pomladi. Naravni procesi uravnovešajo neprestano in temeljito vse dogajanje v naravi, če je čebelar zamočil in ni opravil svojega dela ob pravem času.

Vzrok za rojenje je lahko na prvo žogo tudi precej banalen, ko gre za satje, ki ni lepo in pravilno izdelano, takšno, da bi bilo primerno za delavsko zalego. Problem je tisto satje, ki ni dograjeno, celice so preveč plitve, čebele pa so robove celic v preteklem letu zapropolizirale. Lahko pa je tudi obratno, če so celice preveč globoke. Preveč globoke celice naredijo čebele takrat, ko so bili sati postavljeni preveč narazen, recimo v mediščih. Matica praviloma preko takih satov na morda boljše ne bo šla, tako tak sat pomeni blokado gnezda. Najlepše satje naredijo čebele v paši v mediščih, ki jih lahko napol zgrajene postopoma vstavimo ob gnezdo, kjer ga bodo naglo dokončale in matica ga bo veselo zalegala. Seveda ob izpolnjenem pogoju stalnega dotoka hrane iz narave ali iz pitalnika.

Našteti razlogi za rojenje se vsi po vrsti nanašajo na utesnjeno gnezdo čebelje družine. Utesnjene pa so lahko tudi čebele v panju, kar ponavadi nastopi ob utesnjenem gnezdu. V panju je preveč mladih čebel, ki bi rade opravljale svoje delo, pa ni mlade zalege, ki bi potrebovala njihov matični mleček. Zgodi se tako, da izlegajoče čebele potiskajo čebele, ki so na zalegi na obrobje gnezda. Tam začasno dobijo delo na čiščenju praznih celic, da bo matica lahko še nekaj časa zalegala, ko pa zmanjka praznih celic še tam, se pregnane mlade čebele lotijo gradnje matičnikov. Rojenja ni več mogoče preprečiti, neravnovesje v gnezdu vodi v rojenje. Stanje: preveč mladih čebel v razmerju do pašnih čebel, preveč pokrite zalege, ki bo povzročila še večji delež mladih čebel v panju in prostora za zaleganje je matici zmanjkalo, krivda pa ni na strani matice, ampak je takšno stanje dopustil čebelar. Zgodi se roj na veji.

Spoznanje, da so voskovne in mlečne žleze mladih panjskih čebel v tesni zvezi druga z drugo, je v korist protirojilnim ukrepom. Pravzaprav je odločilnega pomena poznati obe funkciji mladih delavk, da pospešen razvoj voskovnih žlez lahko vpliva na zaostanek v razvoju mlečnih žlez in obratno. Če pravočasno zaznamo množico mladih čebel v brezdelju, in uspemo zvabiti višek teh mladih čebel v medišče tako, da jim damo satne osnove v gradnjo, bodo njihove mlečne žleze manj nabrekle ali bodo celo uplahnile, razvile se bodo voskovne žleze, čebele bodo delale in čebelja družina ne bo rojila. V plodišču je lahko podoben ukrep v sili tudi gradilni sat, ki je sicer namenjen trotovski gradnji, a ga je treba pravočasno, še preden ga matica zaleže na vsakih štiri do pet dni izrezati. Kot stranski učinek tega protirojilnega ukrepa dobimo najčistejši čebelji vosek. Čebele so racionalna bitja in bodo z veseljem gradile, mnogo raje bodo zadostile gradilnemu nagonu, kot bi v postopale tja v en dan in ponujale matični mleček, povpraševanje po njem pa bi bilo manjše od ponudbe.

Pomislek pri uporabi gradilnika pa je v tem, da čebele morda ne bodo našle tam nekje na koncu svojega sveta tistega praznega gradilnika, treba ga je vstaviti prav ob leglo in ne morda na pogosto priporočeno drugo ali deveto mesto, kot se ga prakticira v kombinaciji z ukrepom proti varojam (izrezovanje pokrite trotovske zalege). Ukrep terja tudi prepogosto poseganje v gnezdo in premeščanje satja v panju, kar čebelam niti ni v veselje in jim povzroča stres, slednji pa vodi v zmanjšanje vitalnosti čebelje družine že sam po sebi. Odločitev za gradilnik ali proti njemu je v glavi čebelarja.

Zračenje je še kako pomembno tudi v čebeljem panju in slab zrak ali zrak nasičen z ogljikovim dioksidom vpliva na rojilno razpoloženje, čebele v bistvu z rojenjem pobegnejo iz preveč zatesnjenega panja. Sodobni nakladni panji imajo večinoma kar dobro poskrbljeno za zračenje panjskega prostora: podnice z mrežo po vsej površini, pregradne deske s pomožnimi žrelci in tudi posamične naklade imajo lahko odprtine velikosti plutovinastega zamaška. Nabaviti je mogoče tudi matične rešetke s pomožnimi žreli, ki prav tako nudijo potrebno kroženje zraka. Panjski sistem sam po sebi deluje protirojilno, zrak kroži, ventilacija deluje.

AŽ panji so na vso moč zatesnjeni in obdani z lesom, včasih tudi preveč neprodušno zapaženi in imajo pomožno žrelce le v medišču, kar je ob ekstremnih vročinah mnogo premalo za dobro ventilacijo v panju. Slabo zračenje panja lahko vpliva na prezgoden pojav rojilnega razpoloženja, nasprotno pa prepih povzroči zaostanek v razvoju čebelje družine, zato je potrebna tudi sprotna uporaba zdrave kmečke pameti in razsodnosti, tudi pri drugih protirojilnih ukrepih.

Pomen zračenja v panju je v čebelarski literaturi manj poudarjan razlog rojenja. Še manj se za rojilni sprožilec omenjajo barve, s katerimi so panji obarvani, pri tem pa ne gre za znamko ali ekološkost, ampak za barvne odtenke, za barve same. Panji na odprtem prostoru, ki so obarvani v temne barve, močneje vpijajo sončno svetlobo in toploto kot panji, ki so obarvani v svetle odtenke. Ob barvnem efektu se znova srečamo s skrajnostmi v različnih časih, spomladi se bolje obnesejo temni odtenki, ti pa postanejo neznosni čebelam v poletnih vročinah in lahko povzroče rojenje zaradi previsokih panjskih temperatur. Srednja pot je uporaba belo in čim bolj svetlo obarvanih naklad vsaj za medišča, plodiščne naklade, v katerih bodo čebele zimovale, pa naj bodo v bolj temnih barvah. Strehe čebelnjakov naj bodo obarvane v belih barvah, strehe nakladnih panjev pa je najbolje prebarvati vsaj v poletnem času kar z apnom ali čim podobnim obstojnim in svetlim, kar bo učinkovito odbijalo vročino. Postopke, povezane z barvami, imenujemo manj posrečeno 'senčenje' panjev.

Vse našteto in še kaj je treba upoštevati ob povsem naravnem in pričakovanem delovanju čebelje sle po rojenju. Če nismo uspeli tako kot smo si zamislili – ker čebele pač delajo po svoje – bomo lahko začeli ob letu osorej znova od začetka.