Močne in zdrave čebelje družine
Temeljno dejstvo na vseh področjih čebelarjenja je plodišče v čebelji družini. Če ni plodišča, nimamo nič. Vse inačice v tehnologiji čebelarjenja izhajajo od plodišča naprej. Torej najprej razmnoževanje in takoj za tem hrana, ki daje energijo in snovi, ki pogojujejo razvoj samih čebeljih telesc. Tako je to tudi pri vseh živih bitjih, pri vseh vrstah. Tretje sidro, pa nič manj pomembno od prvih dveh (plodišče, medeni venci in cvetni prah) je zdravje čebelje družine.
Naravni procesi potekajo že milijone let tako, da obstanejo tisti osebki – in z njimi seveda tiste vrste, ki se dovolj uspešno razmnožujejo, si znajo ustvariti zaloge hrane za preživetje v obdobjih, ko hrane v naravi ni – recimo pozimi ali ob vremenskih ujmah – in kajpak za tistih 'sedem let suhih krav'. Pri slednjem koraku bistveno lahko pripomore ali odmore človek.
So pa čebelje družine zaradi izpostavljenosti podnebnim spremembam (in vsem posledicam iz okolja, ki jih prinašajo ti vplivi) iz leta v leto bolj odvisne od človeka in takoj za tem od čebelarja. Tisti človek, ki ni čebelar, ki mu čebele in njihovo preživetje ni mar, prav tisti človek ima neznansko mogočen vpliv na obstoj čebel. Neveden ali preprosto oblasten (ker lahko!) v tekmi za naravne vire rine druga bitja v pogoje, ki onemogočajo preživetje ne le posameznim osebkom ampak vedno bolj pogosto tudi celim populacijam. Proces deluje tako: najprej jaz, potem pa še drugi, če je še kaj, kar mi ne pride prav ta hip. Čebelar lahko le skuša omiliti slabo in pomagati – čebelam in posledično tudi planetu in vsemu živemu ali neživemu na njem.
Zato se čebelar vedno znova srečuje s čebelarsko tehnologijo in izbiro čebeljega panja, ki je kar najbolj primeren za čebele in čebelarja, ki opravlja čebelje družine. Čebelam bolj paše nakladni sistem, čebelarju pa kajpak paviljonski. Slovenski čebelarji z neštetimi in pogostimi tehnološkimi inovacijami iščejo boljše panjske pogoje za razmnoževanje čebeljih družin, za skladiščenje medenih zalog in za tretiranje proti varozi, ki so stalno, leto in dan prisotne v panjih.
Iz leta v leto bolj so pomembni nekoč zanemarljivega pomena pitalniki. Čebeljega panja danes brez stalno nameščenega oz. vstavljenega pitalnika ni več. Pašni viri so omejeni, so bolj kratkotrajni, kvaliteta čebelje hrane pa je pač takšna, kot jo naredimo s kmetovanjem in poseljenostjo ljudje. Čebelarji se pogosto ukvarjajo s sanacijo ropanja, saj čebele pač jemljejo tam, kjer je in niso pri tem prav nič bolj etične, kot smo ljudje. Slabotne družine brez milosti izropajo do odmrtja. Če hrana ne prihaja redno v panj od spredaj, če je ne nataka v panj čebelar od zadaj … tudi tretiranje proti varozi ne bo prišlo v poštev.
Tudi sicer ni dobro danes na našem planetu imeti statusa življenjske ogroženosti, ker takšen status pomeni nujno tudi slabo zdravstveno stanje. Tudi pri ljudeh je tako. Slabše čebelje družine imajo najprej močno zmanjšano plodišče, v naslednjem koraku so predolgo prazni medeni sati in v zadnji etapi zaružijo po čebelji družini varoje, ki naredijo ugodne pogoje za viruse, ki dokončajo proces odmrtja čebelje družine.
Pri osnovni odbiri se je tako praktično nemogoče odločiti za tisti kriterij, ki bi temeljito opravil s problematiko preživetja čebeljih družin na daljše obdobje ali pa vsaj preko zime do resnega spomladanskega (nekoč resnično burnega) razvoja. Je najpomembnejši kriterij moč čebelje družine (dobro zaleganje matice), so za odbiro pomembnejše tiste čebelje družine, ki so najboljše medarice, ali pa je morda podcenjeno čistilno vedenje, ki je nujno za zagotavljanje zdravja v panju? Na vse kriterije več ali manj vpliva matica, ki prenaša boljši ali slabši genski material v nove generacije.
Po zdravi kmečki čebelarski pameti so enako pomembni vsi trije kriteriji. Vsi trije kriteriji – in še mnogi – so vključeni v selekcijo 'močnih in zdravih čebeljih družin', pa če nanje vplivamo ali pač ne.
